O meni
Z ljubeznijo do lesa – dediščina, ki jo nosim v dlaneh
Vonj po sveže obdelanem lesu me vedno popelje nazaj v otroštvo. Spominjam se, kako sem kot majhna deklica stala na pručki poleg očeta v delavnici, očarana nad tem, kako iz preprostega kosa lesa pod njegovimi rokami nastaja nekaj živega. Zanj je bil vsak les drugačen – imel je svojo zgodbo, svojo voljo, svoj namen. In oče je znal prisluhniti.
Ni bil človek velikih besed. Njegov jezik so bila orodja – dleta, žage, brusni papir in tihi nasmehi, kadar sem sama naredila kakšen korak več. Spomnim se, kako sva skupaj izdelala mojo prvo leseno ptičjo hišico. Bila je malo postrani, žeblji so kukali ven, ampak zame je bila to največja mojstrovina. »Ni pomembno, da je popolna, pomembno je, da si jo naredila s srcem,« mi je rekel.
In takrat sem razumela – les ni le material. Je spomin. Je stik z naravo. Je vez med očetom in mano. Med generacijami.
Leta so tekla, roke so mi postajale močnejše, znanje pa globlje. Danes, ko stojim v svoji delavnici se spomnim vsakega očetovega nasveta. Njegove modrosti, tišine, spoštovanja do lesa. Uporabljam še vedno nekaj njegovih orodij – rahlo obrabljenih, z lesenimi ročaji, ki so že oblikovani po njegovi dlani – zdaj pa se prilagajajo moji.
Vsak kos, ki ga naredim, nosi del te zgodovine. Miza, ki jo izdelaš iz hrasta, ni samo pohištvo. Je moč drevesa, ki je raslo desetletja. Je mir lesa, ki je bil nekoč gozd. In je moj poklon tistemu, ki mi je pokazal pot.
Danes, ko moj otrok pride v delavnico in z zanimanjem opazuje, kako žagam, brusim, sestavljam, se zavedam, da se krog morda ponovno začenja. Ne silim ga, ampak mu pustim, da začuti. Tako kot je oče pustil meni. In če bo nekega dne z enakim sijajem v očeh povedal, da ljubi les, bom vedela, da sem naredila nekaj prav.
Diana
